Družinska zgodba iz Tekstilnice

Izmenjave rabljenih oblačil v Ljubljani v organizaciji Ekologov brez meja imajo zdaj že kar zgodovino – od skromnih in plašnih začetkov na Trubarjevi ulici v prostorih Okoljskega centra, do dobro obiskanega in priljubljenega dogodka v prostorih Waldorfske šole.

V tem času se je marsikaj spremenilo – predvsem prostor in pravila in kar nas še posebej veseli – odnos do nošenja oblačil iz druge roke. Menjajo se tudi obiskovalci, ki so naše prave zvezde, saj brez njih teh dogodkov ne bi bilo. In tako kot so na na nebu zvezde repatice, ki se pojavijo, zažarijo in ugasnejo, imamo tudi zvezde stalnice, ki nas zvesto spremljajo, opazujejo in so z nami tudi takrat, ko drugih ni več.

Dve takšni zvezdi stalnici – mamo in hči – smo podrezali in ju povprašali po njunih izkušnjah, željah in pripombah. Potrdili sta, da sta z nami res že od vsega začetka, za dogodek pa sta zvedeli z letaka in prav radovednost ju je premamila, da sta prišli pogledat, kaj to sploh je.

Kakšni so bili vajini prvi vtisi? Je bilo tako, kot sta pričakovali, vaju je kaj presenetilo, sta bili razočarani ali veseli?

H: Meni je bilo kar malo nerodno in hkrati smešno, da bi kar tako, s tujci, menjala oblačila. Na začetku je bilo le peščica obiskovalcev, kar je pomenilo, da je bilo zelo malo oblačil in ko je prišla v tisti tesen prostor nova obiskovalka s polnimi vrečami, smo se vsi zgrnili nad mizo in se ‘grebli‘ za oblačila. Ko sem našla kak kos zase, sem bila zelo vesela. Največkrat je bila to majčka ali pa ruta.

Kaj pa kasneje, ko je bil dogodek že večji in preseljen v prostore Waldorfske šole?

H: Potem, ko se je dogodek večal in se nadgradil v projekt Tekstilnica, je bila evforija malo večja – več ljudi, več oblačil, več možnosti za kak super kos. Takrat sem se počutila, kot da sem na razprodajah, malo smo se grebli za obleke, padel je kak grd pogled – po žilah je tekel adrenalin!

Sta uspeli na izmenjavah upleniti kakšen prav posebno lep kos, na katerega sta še danes ponosni?

H: O, veliko kosov imam z izmenjav. Odkrila sem lep vijolični zimski plašč, ki mi je zelo všeč , saj je udoben, usklajen z mojim stilom in barvami. Ni ostal neopažen, tudi v službi so ga zelo pohvalili. Imam tudi usnjeno torbico, ki me spremlja povsod že več kot eno leto, več rut, majčk, kril, poletnih oblekic, pa tudi kakšne hlače se najdejo. Po nakupih sploh ne hodim več, razen po čevlje ali kako stvar, ki je na izmenjavi dlje časa nisem zasledila in sem izgubila upanje, da jo najdem.

M: Jaz sem pa našla sandale z visoko peto, skoraj nerabljene in seveda ravno prave velikosti. Zdaj so že čisto moji.

Kakšen je vajin odnos do oblačil in mode nasploh? Sta radi modno oblečeni, spremljata, kaj je novega, radi nakupujeta, so vajine omare natrpane do zadnjega kotička ali bi se še našel prostor za kakšen robček? Sta imeli kdaj pomisleke, da bi nosili rabljena oblačila?

H: Moj odnos do mode je kar apatičen, ponavadi poberem iz trendov tisto, kar mi je všeč, načeloma pa se držim tega, da je oblačilo udobno in da se v njem dobro počutim. Raje si izbiram oblačila temnih barv.

M: Modo sicer bežno spremljam, a novih kosov ne kupujem. Seveda sem pa rada lepo oblečena. V omari imam še vedno dovolj prostora, saj stvari, ki jih ne nosim, pogosto odnesem na izmenjave.

Sta sami kdaj prinesli na izmenjavo kakšen kos, od katerega sta se zelo težko ločili?

H: Ja, nekaj majčk, ki sem jih pred časom veliko nosila, potem pa so visele kako leto nedotaknjene v omari. Ne vem, bila je neka večja čustvena vez do teh oblačil – nekaj majčk še vedno čaka na svoj svetel trenutek, spravljene jih imam v posebni vrečki v omari – te me spominjajo na srednješolska leta.

M:Kakšen kos mi je všeč, a ga premalokrat oblečem. Potem pa pogledam še enkrat in odločitev pade – gre na izmenjavo.

Ali kdaj pogledata, kdo je vzel oblačila, ki sta jih prinesli? Vaju to veseli?

H: Ja, meni je v veliko zadovoljstvo, da je nekdo vesel ‘novega’ oblačila, torbice, čevljev, ki jih prinesem. Ker ob izhodu iz prostora pregledujem oblačila, ki so jih nabrale obiskovalke, naletim tudi na »svoja« oblačila.

M: Sicer še nisem videla nobene obiskovalke z mojim oblačilom v roki, a ker jih ni več videti na mizah, sklepam, da so našle novega lastnika in to me zelo veseli.

Kako pa gledata na spremembe v pravilih in na uvedbo plačila vstopnine?

H: Odkar je vstopnina, imam občutek, da so obiskovalci bolj strpni, lepo počakajo, da pridejo na vrsto, oddajo prinešena oblačila in dobijo točke. Nimam pa občutka, da bi se kakovost oblačil zaradi tega bistveno izboljšala. Je sicer boljše kot prej, še vedno je pa tudi nekaj ljudi, ki prinesejo oblačila samo zato, da bi se jih pač znebili. Zdi se mi, da je vstopnina upravičena, še posebej zato, ker sedaj vem, da pri organizaciji takega dogodka nastanejo stroški, za katere društvo nima sredstev. Ne vem kako je drugod glede višine vstopnin, vendar menim, da smo ubrali zmerno ceno, ker obisk načeloma ni upadel. Tudi iz ankete o projektu Tekstilnica, , ki je bila izvedena na začetku letošnjega leta, je razvidno, da se obiskovalci načeloma strinjajo z vstopnino.

M:Spremenjena pravila so bila dobrodošla, tako se slabi izdelki takoj izločijo. Želela pa bi si več novejših, malo rabljenih in bolj modnih izdelkov. Mnogo ljudi še vedno prinaša precej stara in nemoderna oblačila. Glede vstopnine pa menim, naj takšna kot je, tudi ostane, morda bo ravno to privabilo tudi nove obraze.

Ker si organizatorji želimo, da bi bila izmenjava oblačil ne samo ekološko usmerjena dejavnost, ampak tudi družabni dogodek, kjer se ljudje srečujejo, spoznavajo in poklepetajo, sem ju vprašala ali se tudi sami kdaj zapleteta v pogovor z drugimi obiskovalkami.

Seveda se to dogaja, pravita. Predvsem čisto po žensko glasno komentiramo posebej lepe kose ali pa tiste, ki so ušli budnim očem na sprejemu in sprožijo zgražanje (packa, luknjica, pokvarjena zadrga, zastarelo in nemoderno). Med pomerjanjem neznanke druga drugo sprašujejo za mnenje ali jim oblačilo pristaja, ali je barva prava in podobna življenjsko pomembna vprašanja.

Naša mlajša sogovornica se je pred časom prelevila iz obiskovalke v prostovoljko. Za to vlogo se je odločila po tem, ko je na društvo naslovila svoja opažanja glede organizacije izmenjave ter pripombe in predloge za izboljšave. Ekipa Tekstilnice jo je zato povabila, da se jim pridruži in tako dobi vpogled na delo tudi z drugega zornega kota. Ta izziv je z veseljem sprejela. Od začetka ji je bilo malo težko, malo zaradi treme, malo pa zaradi obilice dela s samimi predpripravami na dogodek kot tudi med izmenjavo samo. Zdaj je to seveda že davno mimo in je postala ena najbolj aktivnih prostovoljk, ki ima vedno zvrhan koš odličnih idej in predlogov za izboljšave. Vse pobude zaradi različnih, predvsem organizacijskih in finančnih razlogov, niso bile upoštevane, kar pa je ne bo ustavilo pri snovanju novih idej. Kot prostovoljka bo še sodelovala tudi v bodoče, mama pa bo še naprej raje ostala obiskovalka in tako vzdrževala ravnotežje.

Tekstilnica bo preko poletja počivala in pustila tudi vam, da si naberete moči. Vidimo se konec avgusta, ko bodo poletne majčke in kratke hlače odslužile svojemu namenu in se bo potrebno spet ozreti po kakšnem malo bolj toplem oblačilu.

Imate tudi ostali svojo zgodbo iz Tekstilnice? Nam bi jo zaupali? Poslali kakšno fotografijo s počitnic, na kateri nosite svoj najljubši kos, ki ste ga našli prav na naši izmenjavi?

Vabimo vas, da se nam v jeseni pridružite tudi kot prostovoljci in okrepite naš oranžni tim.

Lepo poletje vam želimo in se vidimo spet v jeseni!

Piše: Helena Nieboer

Foto: Marko Mikulandra