Lepe obleke lepo gorijo

Hitra moda povzroča neizmerne količine oblačil, ki jih bomo tako ali drugače zavrgli. Doniranje preko humanitarnih organizacij, izmenjave in prodaja rabljenih oblačil so le kaplja v morje, izjemno majhen delež celotnega tekstilnega odpadka. Kaj se zgodi s preostankom?

Za ilustracijo najprej nekaj osnovnih podatkov.

Tekstilna industrija je ena največjih onesnaževalk okolja

Onesnaženje voda v 20 % povzročajo tekstilne tovarne pri obdelavi in barvanju. Prav tako se povzroča nepopravljiva škoda zemlji predvsem pri pridelavi bombaža, ki za svojo uspešno rast potrebuje ne samo velike količine vode, ampak se ob rasti uporabljajo škodljivi pesticidi in gnojila.

Proizvodnja

Tekstilna industrija je druga največja, takoj za naftno. Letno se v svetu proda 35 milijard kosov oblačil. V letu 1980 so proizvedli 30 milijonov ton tekstilnih vlaken, v letu 2014 pa že 90 milijonov. Tako velik porast lahko pripišemo prav proizvodnji sintetičnih vlaken, ki so v veliki meri nadomestila vlakna iz naravnih materialov, predvsem bombaža. Bombažna vlakna danes predstavljalo le še 23 % celotne proizvodnje. 75 % vse proizvodnje se uporabi za oblačila in hišni tekstil. Do tja pa je dolga pot, saj je potrebno vlakna najprej pretvoriti v prejo, stkati tkanino, jo beliti ali barvati. Celoten proces je dolg in zahteva veliko virov in energije (55 GJ/t pri bombažu in 126GJ/t pri poliestru), zraven pa nastajajo še odpadki in emisije.

Kupci

Oblačila danes pač niso več sredstvo za zaščito telesa pred vplivom okolja, ampak bi radi z njimi sporočali, kakšni smo in naredili na druge vtis. Zaradi tega ves čas iščemo nova oblačila, ki se kopičijo v naših omarah. Ker so danes oblačila zelo poceni, si jih lahko privošči skoraj vsak. Pravijo, da imamo Slovenci v omari 70 % oblačil, ki jih ne nosimo, povprečno oblečemo eno oblačilo le 6-krat, danes kupujemo 60 % oblačil več kot pred 10 leti.

Odpadki in reciklaža tekstila

• Skoraj 5 % odpadkov na odlagališčih predstavlja tekstil.
• Oblačila so večinoma slabe kakovosti, zato se hitro uničijo.
• Tekstil je zelo težko reciklirati (mešanice različnih materialov, primesi belil, sintetičnih barvil, kemikalij, ki oblačila zaščitijo pri transportu pred plesnijo in/ali gorenjem).

Rešitve:

Pospešiti razvoj tehnologij za reciklažo

Možnosti za reciklažo je več, ena od njih je ponovna uporaba tekstilnih vlaken. Rabljen tekstil naložijo v vrteče se bobne z kovinskimi konicami, ki raztrgajo tkanino na vlakna, ki jih porabimo za novo prejo. Ta proces ima pomanjkljivosti, saj so vlakna krajša in manj močna, vsebujejo pa tudi veliko količino prahu. Če tkanine niso bile predhodno dovolj dobro ločene, bomo dobili vlakna različnih materialov in barv. Tako pridobljena preja je manj kakovostna.

Obstajajo tudi drugi načini, ki pa delujejo v glavnem na osnovi kemičnih procesov.

Primer http://www.resyntex.eu/ – projekt financiran EU program H2020 – razvoj tehnologij za kemično reciklažo tekstila s poskusnim obratom v Mariboru.

Ponovna uporaba – trgovine iz druge roke, izmenjave oblačil, donacije …

Ponovna uporaba je seveda najboljša rešitev. Kadar oblačil ne moremo zamenjati, podariti ali predelati, jih odložimo v za to namenjen zabojnik. Zelo pomembno je, da jih ne odlagamo med druge odpadke, saj se ob tem umažejo in postanejo vlažna. Cilj je tudi, da ločimo neuporabna oblačila od tistih, ki so primerna za ponovno uporabo. Slednja se potem presortirajo na podskupine, da lahko zadovoljijo zahteve strank, ki bodo ta oblačila odkupile. Zanimivo: v Nemčiji oblačila presortirajo v povprečju na 154 podskupin. Sortiranje se opravi ročno in zahteva kar precej delovne sile, zato običajno to delo opravijo v državah, kjer je delovna sila cenejša. Večina teh rabljenih oblačil pristane v deželah v razvoju, predvsem v Afriki. Postavlja se vprašanje ali je to za njih blagoslov ali prekletstvo, saj so uvožena cenena oblačila uničila lokalno industrijo. Po drugi strani pa tudi trgovanje z rabljenimi oblačili daje kruh (trgovanje, sortiranje, popravila, pranje …). Ne pozabimo pa, da vsa oblačila niso prodana in zato velike količine predstavljajo odpadek, s katerim pa v Afriki ne ravnajo tako skrbno kot v Evropi.

Rečemo lahko, da je ponovna uporaba v Sloveniji v določeni meri uspešna, saj izmenjave oblačil postajajo priljubljen način za obnovitev garderobe, prav tako je vse več trgovin z rabljenimi oblačili. Po drugi strani pa ni vse tako idealno kot se zdi na prvi pogled. Po Sloveniji so rasla podjetja, ki so organizirano zbirala tekstil in ga tako vsaj deloma rešila pred odlagališči in sežigalnicami. Kam so šla ta oblačila? V veliki meri so bila  prodana v zgoraj opisane zbiralnice in sortirnice tekstila v Evropi od tam pa so šla spet za plačilo naprej v trgovine iz druge roke, največkrat v Afriko in vzhodno Evropo.

Hitri in požrešni vlak modne industrije je začutil v katero smer se potuje hitreje in uspešneje in si je zato nadel nalepko okoljske odgovornosti. Ne zato, da bi res kaj naredil, ampak, da bi prodal še več. Tudi pri nas imamo izkušnje, da nas nekatere blagovne znamke nagovarjajo naj prinesemo rabljena oblačila, da bomo dobili popust za nakup novih, stara pa bodo reciklirali. Če vprašaš za podrobnosti, kako ta reciklaža zgleda, naletiš na molk. Ali res kdo verjame, da se iz tisočev ton rabljenih oblačil delajo predpasniki in copatki, ko pa kar cele neprodane kolekcije še novih oblačil pristanejo v sežigalnicah?

Opazili smo tudi, da je marsikatera organizacija, ki zbira oblačila za prodajo v zbirne centre svoja vrata že zaprla. Le zakaj, ko pa tako pridno zbiramo oblačila in jih oddajamo v zabojnike z mislijo, da smo naredili nekaj dobrega za socialno ogrožene, za okolje itd.? Razlog je seveda spet v denarju in kakovosti oblačil. Oblačila, ki jih zberejo v Sloveniji so tako slabe kakovosti, da jih v tujini ne sprejemajo več, saj imajo z njimi samo stroške. Ja, stroške prevoza v sežigalnice.

Razlogov za slabo kakovost oddanih oblačil je več.

• Vrsta nizkocenovnih blagovnih znamk z oblačili slabe kakovosti,
• Slovenci radi lepa oblačila ponosimo do konca, v zabojnike pa odložimo tisto, kar je povsem dotrajano, strgano in umazano. V bistvu odlagamo v zabojnike dejansko smeti, ki pomenijo za zbiratelja samo stroške.

Rešitve ne bomo našli preko noči. Industrija hitre mode je močna, bogata in vplivna. Mi kot kupci lahko vplivamo tako, da bomo kupovali kakovostna oblačila, v katerih ne bomo po dveh urah nošenja in po enem pranju zgledali tako, kot da smo v njih spali. Takšna oblačila pa imajo svojo ceno. In prav je tako. Današnje generacije si ne morejo predstavljati, da je bil včasih nakup zimskega plašča pravi finančni podvig, saj ga danes kupimo tako mimogrede, ko gremo na burek.

Naj povzamem: kupovanja nekakovostnih cenenih oblačil ne moremo opravičiti s tem, da jih odlagamo v zabojnike za tekstil. Večina teh oblačil pristane v daljnih deželah na njihovih odlagališčih ali evropskih sežigalnicah.

Ja, naše obleke ne grejejo samo našega telesa, ampak domove prebivalcev nekaterih mest, ki mirno spijo z mislijo, da je zelo ekološko, če za gorivo poskrbi nenasitna modna industrija.

Vir: Texile waste

Piše: Helena Nieboer, foto: Public Reading Rooms